Rekel si, da greš.
Verjel sem.
Dolgo časa te ni na spregled.
Si na drugi strani ogledala.
Med tabo in mano je pol sveta,
če si res tam,
kamor si rekel, da greš.

Mogoče bi se sprehodil
do tvoje hiše …
Zanima me, če v resnici
sploh nisi šel
in si samo izkoristil,
da ti zaupam,
da ti verjamem …

Dotaknil bi se vrat tvoje
»samotne« hiše
in na tiho potrkal.
Če se ne bi oglasil, bi mi
na nek način
odleglo,
sam sebi pa bi se zdel trapast,
če pa bi se mi oglasil …
…
potem …
verjetno bi se jaz
za nekaj časa
preselil na drugo stran ogledala.

Tomaž Jevšenak