Iz sledi vlečnega psa
pobiraš zametke poguma,
pena peče na ustih,
oči pomaknjene iz jamic,
veke ledeno obrezane:
Ne vidiš,
da upati si ni dovolj.
Pasje stopinje v snegu
s svojo svežo silo
vlečejo iz tvojih žil
zakrknjene celice
zadnjih ostankov živalskosti
in se zaveš, zver si.
Brez podlage so vse racionalizacije.
Gnojni izcedek iz prepone sneženega dne.
Belost ne prekriva srda v tebi.

Pa je minil še en dan,
Vprežena sta. Ti in pes.
Vleci, stari!

Lidija Brezavšček - kočijaž