prevrnjeni kriki
odmevajo
v žareče barve
odevajo
vse kar izpeto
bilo je že
naj bo prekleto!
zdaj mokri
samevajo ...
goreče oči
ga prosijo
naj jih obriše
da čeprav tiše
nosile bi ga še više
da
še više ...
a kaj
ko kot večerni veter briše
vsako mojo sled
in spet
izgublja se moj krik
v prazno
tiho
neopazno
dušo mi prekrije
led ...
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Metka JehArt
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!