gledam odrasle
s svojimi skodelicami kave kot svetimi kelihi,
iz ust jim curljajo dim in opravičila,
smeh pa je zašit skupaj
z nitko, ki se ves čas trga.

govorijo o najemnini,
o vojnah na zaslonu,
o tem, kdo je koga izdal -
kot pravljice za lahko noč,
a nihče ne zaspi srečen.

rišem ljudi iz daljic na robove računov,
saj se moje vsaj smejijo.
pravijo, da ne razumem,
in prav imajo:
ne razumem, zakaj vsi
že vadijo za pogrebe,
čeprav je nebo še vedno odprto.

vprašam, kaj se zgodi, ko se vse konča -
svet, zvezde,
ta majav mali oder -
in mi pobožajo glavo,
kot da je optimizem nekaj,
kar lahko zadušiš z roko.

ampak tukaj je moja skrivnost:
če vse umre,
umre tudi zadrega,
umre tudi lakota,
umrejo tudi pošasti pod posteljo.
smrt je zadnja čistilka
in nikoli ne pusti nereda.

zato se nasmehnem z manjkajočimi zobmi,
moje kosti majhne a neustrašne,
in šepnem v razpokano noč:
če smo vsi prah,
potem je prah svet.
če nič ne pomeni nič,
potem lahko pomeni vse.

Hors