Saj veš, da sem dolgo čakala,
če ti bi me zmogel ljubiti.
Ta čas sem ti pesmi pisala;
le kaj bi še mogla storiti?

Sem dolgo potiho ljubila,
a up je kot kamen potonil.
Vseeno sem vsak dan molila,
da Bog bi ti srečo naklonil.

Ah, včasih še zdaj se zalotim,
da želja je v meni ostala ...
Me ljubiš, ali se motim?
Odgovor bom večno iskala.

Če zmoreš, se enkrat oglasi
in reci mi nekaj, karkoli.
Čeravno zdaj drugi so časi:
ljubezen ne mine, nikoli.

Katarina Ambrož