Meter enaindevetdeset,

sedemindevetdeset kilogramov,

preplet okrušenih

in mladih kosti.

Gmota oblin,

vloženih iz lenih dni,

ki jim ni videti jutra.

Pest sivih celic,

ki mislijo s svojo glavo.

Zakajena pljuča

še znajo vdihniti jesen.

Krčne žile

poganjajo kri tja dol,

kjer je ostalo nekaj poguma.

Ukrivljen hrbet,

na katerem občasno nosim

odbojkarsko ekipo.

Črna jetra,

ker znam nazdraviti veselju,

še večkrat žalosti.

Sveže neobrita brada,

kamuflaža za okrogla lica,

ki varujejo zdrave zobe,

čeprav po njih vlačim kislo novodobnost.

Zamaščeno črevo,

skozi katerega redno potiskam

odgovor na politične poteze.

Utrujene veke nad očmi,

ki vidijo daleč,

v brezbarven jutri.

Gozd dlak po telesu,

izumirajoča vrsta XY kromosoma,

z izjemo zdravega,

svobode okušajočega jezika.

Pod zlomljenimi rebri

utripa majhen košček mišice,

v katerem je polno tebe.

Vse to.

In več.

V tej svetovni kalvariji,

ki krade otroške spomine,

pa se počutim nebogljen

in manjši od možnosti za mir.

Črni Kos