Poznam te vse življenje.

Tvoj nasmeh in jamico v bradi.

Tvoje premikanje rok

in način, kako se smejiš.

V nekih drugih časih je bilo več srečanj.

Tvojih obiskov.

Skupnih poteh.

Več pogledov, več besed.

Življenje je odšlo in ti z njim.

Hitro, nepričakovano, tiho.

Spomini živijo, kot drobci kruha, ki

ostanejo za njim.

Nisva se veliko pogovarjali,

a sva se poznali.

In tvoj odhod me je spet spomnil,

kako kratek čas se srečujemo tukaj.

In ta čas ima vsak svojo pot in

plete svoje zgodbe.

Tvoja je bila lepa. Zmeraj se mi je zdela lahkotna.

Kot korak baletnika, ki stopa tiho, skoraj neslišno.

A zaznaš vso njegovo pojavo,

ki ostane kot spomin na velike.

Pozdravi babi

in vse si zdaj povejta.

Hvala za vse kolače.

Zmeraj so tako lepo dišali.

Se srečava, ko pridem zraven.

tam, v Onkraj imamo

ves neskončen čas, ki se ne šteje.

Vse neskončno daleč, je skupaj.

Kot pomežik očesa.

Kot voda ki ne odteka.

Kot mi, ki se ne poslavljamo,

ker ničesar ni, a je prav zato vse.

Se prepoznamo...

Barby