Dolga senca je spomina,
ki se daleč daleč vleče.
Dolga temna je dolina;
tam ležijo ugasle sveče.

Kam vse sega ta spomin,
ki ga hranim v svoji duši?
Kje je seme bolečin,
kaj sedanjost ruši?

Kakšne so te korenine,
kje zdaj črpajo svoj sok?
Kaj je vzrok za bolečine,
v kaj sem rojen bil, otrok?

V duhu vidim vse ljudi,
ki nad mano bdijo.
To so oni, moja kri,
v meni vsi živijo.

Meni njihova življenja,
govorijo brez besed,
njih usode in trpljenja,
v meni imajo svojo sled.

Ugasle sveče grem prižgati,
osvetliti temno cesto.
Vsakemu pač moram dati,
pravo in njegovo mesto.

Katarina Ambrož