Stojim pred ogledalom in si šminkam ustnice,

moji lasje so mokri, mastni in scufani,

ves čas me sili na kašelj,

dokler žarnice ne pregorijo.

Moja prsa so ogromna,

moj strah še večji,

mislim na veter tam zunaj,

mislim na navidezno ujmo,

ki je odšla daleč stran v prihodnost,

jaz pa glodam lešnike.

Včeraj sem si kupil krilo,

danes si bom kupil milo,

v papirnati vrečki bo ostal pepel,

v moji glavi gnev.

Trikrat se pogledam v ogledalo,

prvič, make up popravim,

drugič, pogoltnem dve tableti,

tretjič, ponovim vajo.

Opotečem se do stranišča,

grenko mi je,

sladko mi je,

pikantno je vse.

Mine leto, dve,

ko spedenan sem kakor dekle,

trkam na rdeča vrata in veter,

tisti, ki piha s sesalca,

me odžene stran,

v kup snega, okrašenega s pokojnimi bilkami.

Danes ne bo nič,

zato se solzim,

jutri ne bo nič,

prestrašeno gledam v tla.

Prozorno je vse,

v drobovju mojem bolečina,

kljuvajoča razlika do spomina.

Šminkam si razpokane ustnice,

rišem po obrazu sive vzorce,

ključavnica njenih vrat mi brani bridko,

zato se usedem dol z ritko.

Nekaj me srbi,

a ni to pajek,

nekaj me ščemi,

a ni to občutek leseni,

glodam lešnike, ki so poceni,

z belim robčkom si obrišem krvave ustnice.

Ura je minila,

minila je moja seansa,

minile so pajčevine,

minila je zadnja kri.

Trup moj postavi se pokonci,

nad koleni lepi so trakovi,

a v glavi zapovedi ter okovi.

Šminka moja je zelena,

jokam se in kličem "kunigundo",

naj le mine ta sopara s starine,

naj v strahu minejo vse bolečine.

Na Svoji Poti