
Kot mleko v skledi je megla v kotlini,
iz nje se k nebu dvigajo planine,
tančice skrivajo dolin obline,
prikrite v beli, jutranji milini.
Penina se razpiha iz kotanje,
iz mokrih kapljic puhasto pletenje
in sončni žarki vnašajo vezenje
na strehe, polja, na še mokre planje.
Z jezikom hladnim veter v molu krošnjam
v slovo mrmra prezeblo melodijo,
ne more ugoditi nemim prošnjam,
ker smrti, rojstva, zmeraj si sledijo.
Spet zraste trava kljub premnogim košnjam
kot mlade misli, ko lasje sivijo.
Kako lepooooo
... in zadnji verz brez pomišljanja podpišem (*_*)
Objem, Marija
Irena,
Lep sonet jesenskih dni
Lep pozdrav, Dejan
Najlepš hvala dragi Dejan.
Pozdrav iz deževja
pi
To prehajanje naravnega v osebno - čudovito, čestitke,
lp, Ana
Komentiranje je zaprto!

![]()
Napisal/a: pi - irena p.
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!