INDIJANSKO POLETJE
Indijansko poletje
v svojih izdihljajih.
Jutri ob enakonočju
bova znova zakurila ogenj,
zaplesala s plameni
in se poklonila Materi Zemlji.
To popoldne
morda zadnjič letos
v tvoje oči
napenjam visečo mrežo
poletnega ugodja v razprodaji.
V njej
drug drugemu
k ustom podajava
dišeče jagode
zrelih grozdov domače trte.
Jesenske trave
naju vabijo,
da gola leževa
v njihovo gostoljubje
in se ljubiva
med razkropljeno čredo ovac
na modrem pašniku
nad nama.
Brez besed si zreva
v zrcali najinih duš.
Ne obljubljava si čezoceank,
ne preživetja na jugu.
Tu bova ostala.
Prižeta drug k drugemu.
Ko bova mokra.
Ko bova lačna.
Ko naju bo zeblo.
Stisnjena skupaj
pod nekim starim napuščem,
bova dočakala
novo enakonočje,
ko bova zažvrgolela
Odo Ljubezni,
ki bo z daljšanjem dneva
na senci kitare
zamenjala akord
z e-mola na c-dur.
Oda pripadnosti.
LpL
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Hovk
- 21. 09. 2025 ob 14:43
- Prebrano 629 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 271.43