Telo
Temno brez imena
Diha besedo
Ki jo veter razbija na tla

Hlad ujame dušo
Kot spoznanje
Da očisti
In izpere rane

Ocean nad meno ni voda
Cesta krvi in solza
Ko valovi
Lomijo plimovanje srca
In vsak udarec
Ujame spomin
Drobce njenega imena
Na koži zlomljenega stekla

Nebo je odprlo rano
V njegovi modrini
Ptiči polomljenih kril
Lomijo svetlobo
Ki zdravi in reže na obraz

Misli divjajo v orkan
Sovražnik po prsih kot vihar
Zapisi življenja
Shranjeni v žilah
Ki se plazijo po tleh

Teža solz uničuje roke
Njihov zven
Se sliši v temo
Tam kje korakov ne štejejo več

Čas je kratek
Stoletje je ljubezen
Spremenila v prah

Odprem oči v noči
Kot bi dihal zadnji zrak
Vabijo me roke sanj
In sonce
Ki razpada na moje telo

Smrt ni sovražnik
Dotika se vseh
Ne bolijo več spomini
Samo še moje ime
Ki odvzame težo
Ko se sliši njen glas

Z izdihom ni več strahu
Morje sprejema moje misli
In daljša svetloba
Ki prinaša mir

Matej_Krusic