Kot bilka zlomljena

dol po stopnicah šla

s povešeno je glavo,

strto, opotekavo,

in, ko stopila je na trdna tla

in duri ji je Smrt odprla,

čutila je, kot da bo umrla

in da zdaj vstopa skozi dver pekla.

Vzdolž pokopališkega zidovja

sta šla, nazaj skoz vas in log

in spet: močvirje, kot okovje,

objame gležnje njunih nog!

Marija skoz moròst zavratni

je šla, kot v snu, napol miže,

za njo kostnjak je kolovratil,

naenkrat stopi v mulj in že

začne ga živi pesek vleči

na blatno dno in v tej nesreči

z rokami velimi zakrili

in krikne: »Hilfe!« (na pomoč),

da bi, smrtnjak, se ji zasmilil,

a ona gluha je kot noč;

naprej po šoti stopa trdno,

zazrta v zvezdo tam nad brdom,

v Danico zgodnjo, ki otme

nas spon, katere nas težé,

nov dan naznanja, upanje.

In res, ko je napočil dan,

dospela je do svoje koče,

vojak na pragu obsijan

s svetlobo jutranjo jo vroče

je poljubil in objel,

rekoč: »Kako sem te vesel!«

In ona njemu: »Zdaj odprt

je zate pot na drugi breg,

to noč poginila je Smrt,

uspel pred njo ti je ubeg ...«

Začuden de ji: »Ne le jaz,

oba sva se rešila zla,

zdaj pojdeš v mojo rodno vas,

tam tvoja rajža se konča!«

In dol sta šla, na splav,

čez reko Ilmenau,

sestopajoč na drugi breg,

strmeč v vrhove daljnih smrek,

kjer Bremenska leži ravnina,

je, blažen, dahnil: »Domovina.«

Potem sta zložno v mir globoki

odšla po cesti z roko v roki

skoz zimzelen špalir cipres

in tam, na koncu drevoreda,

do koder seže moč pogleda,

pozdravljal ju je kos nebes.

Matej Krevs