pristajam na truplih,
planeti imajo prah za kožo,
njihove kosti pokajo pod mojimi škornji:
kot zadnji cigaret pijanca.

zrak se ne opravičuje.
samo skomigne,
vakuum, napolnjen z ničemer drugim
kot smradom stare tišine.

pravim si, da iščem -
življenje, ljubezen,
nekakšno bogu podobno napako.
ampak v resnici si želim
umazane beznice
s slabo osvetlitvijo
in žensko; dovolj kruto,
da mi pove resnico
še preden naročim novo rundo.

namesto tega dobim kamne.
kamne in mrtvo svetlobo.
kamorkoli grem
je isti pogreb,
in jaz sem edini bedak,
ki je prišel trezen.

ladja brni kot zdolgočasen pogrebnik.
vlijem si pijačo v usta,
še eno na tla,
kot nazdravljanje
planetom, ki jim ni uspelo,
sanjam, ki gnijejo v svojih kraterjih.

smešno je.
misliš, da bo vesolje neskončno -
pa ne.
samo bruha nagrobne kamne,
in ti se pretvarjaš,
da nisi tisti,
ki koplje jame.

Hors