Čuj ti pa včas’, naglas, gas do podna smrčiš,

sliš’ se, ko da z vlakom čez stopnice drviš,

ko da v centrifugi, pere opeko pralni stroj,

ko da z mitraljezom, strelja Stane heroj.

...

Ko da bi kastanjete, po pločevini metal,

kakor da bi z verigami po šipah rožljal,

kot na prelomnici Sv. Andreja potres,

kot toča kakor jajce in frnikule vmes.

...

Kakor bi celo noč trgal žaklje iz jute,

plesal in imel kamene coklje obute,

kot da bi se utrgal plaz iz steklovine,

 zgrmele v morje, Strunjanske pečine.

...

Kot da bi sedel na štirki brez izpuha,

kot da se ti v uha bi zataknila muha,

 kot da se oglaša prazgodovinski hrošč,

ko da bi sprožil domine granitnih plošč.

...

 Kot da bi nekdo v resonanci zadrge kričal,

ko da bi na menjalniku vse zobnike pobral,

kot da žlice v mutipraktiku melješ, oziroma,

se s tistim, istim vlakom spet po štengah pelješ.

Z. Peperko