Within a darkened room, a child's heart sleeps,
A gentle breath outside, a whispered plea,
But shadows hold the walls, and silence keeps
The world at bay, for fear of what might be.

                 V zatemnjeni sobi spi otroško srce,
                 zunaj nežen dih, prošnjo zašepeta,
                 a sence stene držijo in tišina drži okence,
                zaradi strahu pred tem, kar prinese življenja ruleta.

A heavy blanket shields from light and sound,
A fragile peace that darkness can afford,
Where dreams unfurl on consecrated ground,
And worries fade, unspoken, unexplored.

                Težka odeja ščiti pred svetlobo in zvokom,
                krhek mir, ki si ga lahko privošči tema,
                kjer se sanje zgodijo spečim otrokom,
                In skrbi zbledijo, neizrečene, jih duša sprejema.

No sunbeam dances on a dusty floor,
No bird's sweet song to greet the sleeping head,
Just stillness clinging, wanting nothing more

               Noben sončni žarek ne pleše na teh prašnih tleh,
               nobena ptičja sladka pesem ne pozdravi speče glave,
               le tišina se oklepa, ne želi si ničesar več le otroški smeh.

Than slumber's hold, until the day is dead.
So let the quiet reign, the shadows loom,
And guard that child within the darkened room.

              Temen kôt objema spanec, dokler dan oči ne zapre,
               zato tam vlada tišina, seca na vse pade,
               in varuje spečega otroka na temnih poteh.

Tomaž Jevšenak