Saluki me čuva pred samoto

pravzaprav ni pes čuvaj

ampak hitri lovec

na gazele, zajce, lisice in ptice

po stepah in obrobjih puščav.

tukaj so obrobja drugačnih pustinj,

divjad pretežno živi po gozdovih,

in psom lov ni dovoljen;

pa tudi sicer ga pogon na vid

od gošče odvrača.

zato moj pes ne dirja-

kastriran mestjan

na povodcu, kot se spodobi,

raziskuje ulice in pušča zaznamke

na vogalih,

se zaganja za mačkami,

ki v živih mejah prežijo na ptiče

ali prečkajo ulico,

in plane za vranami,

ko iz smetnjakov

vlačijo ostanke hrane.

psa hranim s koščki

trupel, ki jih prodajajo mesarji-

kosti in klobase odsvetujejo;

ob praznikih dobi še krajček kruha

z maslom ali s pašteto.

moj saluki ne dirja,

postal je urbani

in me čuva pred samoto,

ki včasih pritajeno prileze izpod postelje

ali skoči iz omare.

po sprehodu ob reki, skozi mesto

in park se zlekne na kavč

in s tistim neskončno predanim

pogledom zlahka ujame razvratno samoto

prav v trenutku,

ko me sandman že prestreza

v svojo sladko

uspavanko.

fionapanmor