Iščeš v meni svežo roso,
pa je le še ivje;
srež in led na koži mlačni,
strjena kot srh temačni,
plahost želje divje.

Tudi v vetru hočeš biti
moj utrip vsezvočni,
pa si le otip utvare,
grenka bridkost more stare,
krhkost v rimi nočni.

Zame srkaš strup scejeni
z nujnostjo pretveze;
v sivi senci ustrojeni,
v moji grobnici zdrobljeni
mrak čez zrkla leze.

Zdaj sem druga. Nisem znala
vzeti pesmi s sabo.
Vse v trenutek ta polagam,
pa četudi v nič omagam.
Zdaj sem v opni s tabo.

Jutri več ne bo obrobja,
ki varuje vdihe.
Še jih pijeva brečasno,
spet jih jokava polglasno.
Daj, poveži stihe!

Lidija Brezavšček - kočijaž