Mati v ruševinah
Na rokah drži otroka,
ki ne diha več.
Njene oči so suhe -
solze so zgorele prej kot hiša.
Bombniki so odšli,
pustili so ji samo tišino.
Njena dojka je še polna mleka,
a kdo ga bo pil?
Sosedje ji pravijo: vzemi zemljo,
pokrij ga z zemljo.
Zemlja sama krvavi,
zavrača majhno truplo.
In v tem trenutku razume,
da bog, če obstaja,
ne govori z molitvami,
temveč z vprašanjem:
koliko še prenese človek,
preden se spremeni v kamen?
Pesem se mi zdi pomembna, saj je odraz aktualnih dogajanj. Pri tako težki temi moramo paziti, da ne zaidemo v patetiko. Morda bi premislil o osrednjem delu:
...
Bombniki so odšli,
pustili so ji samo tišino,
ki kriči glasneje od ognja.
Njena dojka je še polna mleka,
a kdo ga bo pil?
Sosedje ji pravijo: vzemi zemljo,
pokrij ga z zemljo.,
a zZemlja sama krvavi,
kot bi zavračala telo. (majhno truplo?)
...
Premisli in če želiš, popravi,
lp, Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Taras Miller
- 13. 09. 2025 ob 19:00
- Prebrano 365 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 80.22