Prijatelj moj, ki zdaj žaluješ,
čutim te v tej v bolečini.
Svoji stiski sam kljubuješ,
ko obdajaš se s spomini!

Vidim v tvojo krhko dušo,
pa čeprav skrbno jo skrivaš.
V njej že čutim strašno sušo,
ker z osamo jo zalivaš.

Slišim te, čeprav molčiš,
(tega skriti ni mogoče),
slišim te, ko sam kričiš,
slišim, ko srce ti joče.

Ampak vedi, mislim nate,
a kot hočeš, le molčim!
V tej tišini molim zate:
To, le to lahko storim!

Katarina Ambrož