Septembrski vajb

se je nerodno zataknil

za rob ega

s tistim oguljenim petakom

za dve kavi.

Ne pomislim na umazanijo

številnih blagajniških predalčkov,

denarnic in prstov,

skozi katere je vandral,

niti se ne dotaknem

njihovih zamišljenih zgodb.

Ravno prav za eno premalo vročo

in za eno preveč vročo kavo

obleži na mizici pri svetilniku,

potem ko je natakarica

že odnesla prazni skodelici.

Pršeče izolsko nebo spolzi

čez moje sabotažne besede,

ki pustijo odtis pepela

v tvojem pogledu.

fionapanmor