Za nas je Bog ustvaril raj,
a mi smo poslušali kačo.
Ne vemo več kako, zakaj,
smo padli v zvijačo.

Za nas je bil cvetoči svet,
ki poln je bil ljubezni.
A mi smo poteptali cvet,
izbrali si bolezni.

Za nas je vse, kar je lepo,
a to ne zmoremo dojeti.
Pred sebe gledamo srepo,
težko nam je živeti.

Za mene ti si, zate jaz,
a vedno bova si neznana.
Nikdar ne zreva si v obraz,
ker gledava v ekrana.

Za naju, veš, obstaja raj,
v to morava verjeti,
storiti nekaj; ampak zdaj:
Ne umirati. Živeti!

Katarina Ambrož