Mestni trg je bil prazen,

le stare tlakovane plošče so škripaje pozdravljale zamolkel korak.

Viktor je hodil počasi. Vsak korak je bil preizkušnja njegove gotovosti.

Svetloba uličnih svetilk je padala neenakomerno.

Kakor da bi noč sama premišljevala o pravici, da sveti.

Občutil je, da je vsak poskus, da bi razumel –

vsaka misel, ki si jo je vsiljeval –

le tančica, ki zakriva neizmerno brez(d)no pod nogami.

Prisluhnil je tišini, ki jo je ustvarjala noč.

V njej je pripoznal šepet vseh svojih dvomov,

vseh svojih strahov,

vseh svojih korakov.

Hodil je in si utiral pot skozi sence,

skozi strah.

Spomnil se je besed, ki jih je nekoč prebral,

da je misel izrečena – laž.

Zdaj je vedel.

Resnice ni v besedi,

resnice se ne da zajeti.

Prispel je do mostu.

Reka spodaj je brzela bistro, neumorno.

Čutil je, kako ga strah obliva,

zona – pred resnico, ki je um ne zmore zadržati.

Takrat ga je zadelo.

Stopil je na most, objel ograjo, in začutil hlad na licih.

Nato je skočil.

Marko Nežič