Ob vsakem novem dnevu,
ob vsakem novem koraku,
ob sladkem tortnem nadevu,
ob črnem nevihtnem oblaku

... v meni nekaj se zgane,
kar ni želja za nove spomine
in ni klic prepovedane hrane.
To je zapis zgodovine!

Saj prav vsak novi trenutek,
od nekdaj vrti se, kot v mlinu.
Prav vsak novi občutek,
zgrajen je na starem spominu.

To, kar v meni se zgane,
se je že zdavnaj zganilo
v zavesti moje in še njene mame,
a z mano se je le ponovilo.

Na meni je zdaj, da presežem,
vzorec, ki dolgo se vleče.
Da stare navade prerežem
in krenem na pot lastne sreče.

Katarina Ambrož