O le kako predobra ta je stvar,
tu je ni, ko bi izginila še tam,
da boln si um ne delal bi utvar,
da nekega se dne ne bi več znašel sam.

O le kako je roža ta presveta,
daj bitju, da se na njej bo paslo,
ko pade, nova luknja je vdreta,
globja, kot ko nič tam nebi raslo.

Kot zvezda šibka v nočni temi,
kot ta, ki je morje dvignil orkan,
kot beli volk vred z grehi vsemi,
kot ta, ki je nebo raztrgal vulkan.

Ljubica, kaj tako mrko gledaš me?
Mar ti muka tuj pojem je pregnan?
Ti jasno ni, kaj izgubil sem vse,
kako sem iz življenja bil izgnan?

Draga, kar mojo dušo si poišči,
a ne v sveta sončnem kraku,
med živimi ne ljudmi me išči,
ko najdeš me z mrtvimi v mraku.

Blaž B