Zvonijo ure v temi,
preden jutro v dan se vtihotapi.
Sem jezen bil na hrup,
ker ni pustil vsaj malo
mi še spati.

Ni čas besede vzel v zakup
ni delal zmede,
ni kriv bil hrup,
velika okna, zjutraj, vsa ostala so zakrita
zavese črne, težke,
ne zvoka, ne svetlobe
v posteljo nam ne spustijo.

Bil zmeden sem,
kot zmeden sem lahko
v takem, temnem jutru,
odtaval mimo sem omar
in če ne čas, pač jaz
vzel sem v zakup,
da z mezinčkom nožnim
boleče je iskati
vogale od omar.

Sedim zdaj (ne oblečen)
in vzdihujem.
Ne vem kako, a prst na nogi
vedno vse vogale v temi najde.

Še dobro, da ne pohodim lego kocke ...

Tomaž Jevšenak