Nikoli nisem na glas izrekla,

da sem se v najinem odnosu počutila,

kot na žuru polnem ljudi,

kjer me nihče ni videl, ko sem prišla

in nihče me ni opazil, ko  sem odšla.

Potem se prebudim v jutro v katerem se vse idealno zdi.

Hitim najti zvezek, v rdečem usnjenem ovoju,

da zabeležim tudi ta trenutek.

In, ker je vse tako zelo v redu,

ni modro napisati kakšno glupost.

Mi bo šlo?

Nama bo šlo?

Ti pogledaš v strop

kot bi nekomu dajal priložnost, da se skrije.

Vrnila sem se v kot.

Kmalu si prinesel pokazati novo žrtev.

Spominjal si me na lisico,

ki je v čeljusti držala tolsto kuro.

Naredila sem točno to, kar si pričakoval

in ji vrgla še en kos naju.    

branka