
Zapiram oči,
da v iluziji noči
ne bi čutila.
In nič več ljubila.
A vendar še čutim
in tega, kar slutim
me najbolj je strah:
da zate sem prah.
Kako me boli,
ko siplješ soli
mi na rane.
Od tebe zadane.
Saj ti si me ranil,
ko nisi ohranil
tega, kar sva imela.
Le to sem hotela!
Komentiranje je zaprto!
![]()
Napisal/a: Katarina Ambrož
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!