Ležala je gola na gozdni preprogi,
zvezde so krasile njeno nebo,
Luna je plesala na njeni srebrni koži,
ko so ji šepetali vetrovi toplo.

Drevesa so stala s širokimi vejami,
z globokimi in temnimi sencami,
medtem so kresničke veselo migljale,
in sove ponosno so prhutale.

Njeni lasje so se spuščali kot potok,
v pramenih zlate svetlobe,
vsak njen vdih je nosil zgodbe otrok,
s sanjami, ki so odganjale tegobe.

Potok ji je nežno pel k srcu,
njegova melodija je bila sladka,
medtem je narava mrmrala v koncertu,
da bi jo uspavala bajka.

Bor in jasmin sta dehtela,
v harmoniji vetra sta se zibala.
Ko sta črička nežno pela,
kot bi v ozadju brenčala čebela.

Srebrna modrina, ki je krasila njeno postavo,
je odsevala zvezdni lesk,
v tem začaranem tihem gozdu, šelest;
je zaplesala v sanjah z naravo.

Vsak šum listov v noči
je objel njeno dušo,
cenila je ves svet okoli sebe,
v tihi mesećini mirnih gozdov.

Šepet starih gozdov
pripoveduje stare zgodbe,
o izgubljenih ljubimcih in silnih požarih,
In nebu neskončnih odtenkov.

Njeno srce je počasi bilo v ritmu narave,
ritmi divji in svobodni,
v ravnovesju z vsem, kar je živelo,
v harmoniji svobodni.

Vendar se je tiho začelo zdaniti,
rdečica na deželi,
zvezde so zbledele, luna se je umaknila,
kar noč ni mogla več prenesti.

Toda v tem minljivem, brezčasnem kraju,
je cenila čarobnost podarjeno,
za trenutke, ujete v objemu,
lahko ostanejo blizu za vedno.

Če se torej sprehajate po gozdovih,
kjer vzdihujejo starodavni duhovi,
spomnite se je in tega, kar je našla,
pod zvezdnatim nebom.

Ker vsako srce, ki si drzne sanjati,
lahko najde način, da zasije,
v srebrno modri barvi, kjer se sence igrajo,
in se darovi narave poravnajo.

https://www.pesem.si/a/objava/prikaz/190746/the_moonlight

Tomaž Jevšenak