Šaman
Zaprisežen sem črnim gomoljem
in klobasastim svaljkom,
ob katere se spotikam,
ko z luno med koleni brodim
po sesirjeni možganovini.
Zanikan sem v svoji hiši
iz mrzlih zajčjih kož,
na ležišču iz lubja,
pod medlo ojlenko,
ki mi riše kolobarje
pod vedno odprte oči.
Kako tuji so mi prazni stavki,
kako okorne so mi prijazne besede!
In kako zatohlo zaudarja pogorišče,
na katerem pesem nespretno sežiga
tiste sanje, ki ne zmorejo bedeti!
Med drevjem so skrivnostne oči,
med grmovjem poplesujejo
tanki, črvasti lunini prsti,
v močvari prežijo strupenjače,
in bolečina se rojeva tam,
kjer je vse preveč otipljivo.
Kdor razgali svojo poslednjo skrivnost,
postane tarča očitkov in medene zavisti:
napitek, s katerim mu bo postreženo,
bo samo še povečal
njegovo brezmejno nepotešenost!
Zato ponoči kričim
in moj raskavi krik
(po gnilem listju zaudarjajoč vrisk)
je mazilo za ustnice,
do živega mesa razpokane
od vsakodnevnih nesmislov.
Prinesite mi posušena pšenična zrna
in v prah zmleta lisičja jetra.
Na mojo ost mi nataknite črno kokoš,
in z znojem svojih src poškropite moj oltar,
pa vam bom izdelal pijačo iz živih rož,
objeme iz vročega, drhtečega mesa
in pesem iz sesirjenega ptičjega petja.
Do takrat pa molčite!
Vaše misli (štirioglate, simetrične in lepljive)
ne sežejo do snopov moje svetlobe,
do netopirjev, ki mi spijo v laseh,
in do gob v moji koštrunji bradi.
Zaljubljen v vse
kar mineva in trohni
(brez solza in prestrašenega drgetanja)
se vam bom morda prikazal šele takrat,
ko bo v vaših srcih prižgana tista luč,
ki je od onkraj.
in klobasastim svaljkom,
ob katere se spotikam,
ko z luno med koleni brodim
po sesirjeni možganovini.
Zanikan sem v svoji hiši
iz mrzlih zajčjih kož,
na ležišču iz lubja,
pod medlo ojlenko,
ki mi riše kolobarje
pod vedno odprte oči.
Kako tuji so mi prazni stavki,
kako okorne so mi prijazne besede!
In kako zatohlo zaudarja pogorišče,
na katerem pesem nespretno sežiga
tiste sanje, ki ne zmorejo bedeti!
Med drevjem so skrivnostne oči,
med grmovjem poplesujejo
tanki, črvasti lunini prsti,
v močvari prežijo strupenjače,
in bolečina se rojeva tam,
kjer je vse preveč otipljivo.
Kdor razgali svojo poslednjo skrivnost,
postane tarča očitkov in medene zavisti:
napitek, s katerim mu bo postreženo,
bo samo še povečal
njegovo brezmejno nepotešenost!
Zato ponoči kričim
in moj raskavi krik
(po gnilem listju zaudarjajoč vrisk)
je mazilo za ustnice,
do živega mesa razpokane
od vsakodnevnih nesmislov.
Prinesite mi posušena pšenična zrna
in v prah zmleta lisičja jetra.
Na mojo ost mi nataknite črno kokoš,
in z znojem svojih src poškropite moj oltar,
pa vam bom izdelal pijačo iz živih rož,
objeme iz vročega, drhtečega mesa
in pesem iz sesirjenega ptičjega petja.
Do takrat pa molčite!
Vaše misli (štirioglate, simetrične in lepljive)
ne sežejo do snopov moje svetlobe,
do netopirjev, ki mi spijo v laseh,
in do gob v moji koštrunji bradi.
Zaljubljen v vse
kar mineva in trohni
(brez solza in prestrašenega drgetanja)
se vam bom morda prikazal šele takrat,
ko bo v vaših srcih prižgana tista luč,
ki je od onkraj.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Dani Bedrač
- 12. 11. 2009 ob 11:19
- Prebrano 1298 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 290
- Število ocen: 6
