V mlakužnih nebesih

evropske vsakdanjosti

se vse bolj mrači.

Brezčutni molk se

v sramotni kamen sokrivde

gosti.

In ko flotila na barcelonskem

pomolu spusti privezne vrvi,

z dlanjo na srcu

jadrom upanja pošljem

svoj glas v pozdrav.

Lajkič sočutja

močno dregne v domače močvare:

privre smrad iz vrelcev gnojnih fobij,

s poplavo vsakršnih zmerljivk –

in v trenutku,

en, dva, tri,

sem že  "odurna krava, ti".

Oj, ubogi moj rojak,

da mi je danes v Gazi dajati mleko –

kako zanosno dihala bi zasramovana krava -

popušila je človečnost

Zahoda v odurnost,

ki ni ji para,

kajti tvoje je kraljestvo

pekla na zemlji.

fionapanmor