Rodil se je v betonskem bloku.

Jok je motil sosede.

Odraščal je v vonju po pleskavicah in alkoholu.

Oče ga je tepel, mati ga je ignorirala.

Šola ga je naučila samo sramu.

Šel je delat.

Šel je garat.

Šel je crknit.

Ko je roke prvič ustavila bolečina, je dobil

vizitko:

"Hvala za vaš trud. Nadomestili vas bomo 

ceneje."

Ko je umrl, ga niso pogrešali.

Na njegovo mesto so postavili drugega,

mlajšega, cenejšega, tišjega.

Njegov pepel so razstresli v veter.

Kapital je vdihnil.

In kihnil.

Taras Miller