Kaj sanja popotnik,
ki v daljni deželi
ves utrujen zaspi ?

Mar sneva o roži,
ki na oknu sameva
in vonja v daljave
kjer cvetno polje dehti?

So to potoki domači,
razposajene brzice,
skalnih pobočij kraljice ?

Mar sneva o pticah,
ki jih vabi obzorje
in njihovo petje pomirja
nemirnih besed brbotanje ?

Je to ognjišče domače,
ki kliče bližino
in ponuja prijetno toplino ?

Mar sneva o materi in o očetu,
o sestrah in bratih, sorodnikih dragih ?
Kakšen spomin se mu v mislih vzbudi,
so to prijatelji zbrani ob mizi ?

Ne, ko on zaspi, se v sanjah zbudi
in nitko svetlečo v veter spusti,
sled hrepenenja po Njenih besedah,
ki ona jih diha in piše v duši.

Dule Metulj