Moja poezija ima dolg jezik,
ki pove vse
kar mu intuicija prišepne.

To je neka vrsta svobode
in če bi moral vse na
tehtnico dajati,
koliko življenja od besed
bi mi še ostalo?

In zakaj
bi moral živeti
življenje, razcepljeno
na dve osebi?
Na eno, ki verjame v Vilo
in na drugo,
ki se je sprijaznila
s tem profanim svetom.

O ja, boš rekla,
imaš poezijo, knjige,…
to ti lahko da uteho,
neko prijetno omamo,
ki kmalu zbledi,
ko odmakneš črke od oči.
No ja , saj so potem še misli,
ki nosijo naprej navdih poeta
kot južni vetrič….


Ne, jaz hočem več od življenja !
Hočem, da moje življenje
postane pravljica
in mi obarva sivino dneva.

In to tudi živim,
že nekaj časa.
Pa nisem zaradi tega
duševno bolan,
ne haluciniram,
nisem blodnjav.

Verjamem v svet,
v pravljični svet,
ki se stika s tem našim svetom
le v zrcalu
sočasnih dogodkov.

Dule Metulj