
previdno stopam
po spolzkih kamnih
in se usidram
da me sunki vode ne odnesejo
v surovi šumeči gmoti je moč
ki preglasi strah
vame se naseli energija
čista kot modrina neba
počasi razveže
zanko časa
vidim svojih sedem kož
z radostnimi gibi
se dotikajo druga druge
zrejo si v oči
se vohajo in ližejo
objemajo in spuščajo
govorijo in pojejo in molčijo
ti me prikličeš nazaj
ogrnem se vate
lesketaš se od kapljic
ljubezni
Tako lepa pesem je to. Mojstrovina velikega umetnika.
Hvala za vpogled.
In vendar obstaja beseda v katero se vse izteka, ki jo včasih vendarle moramo tudi izreči. Čestitke!
Milan Ž. - Jošt Š.
Komentiranje je zaprto!


Napisal/a: nada pecavar
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!