avgustovski dež
me razpleše
v krošnje
v trave
v blato
v molekule zraka

vmesni prostori
se odpirajo
s toplino žameta
vretenca se kot v breztežnosti
daljšajo
hranijo se z močjo svetlobe in nevidnosti

še nikoli slišana tišina se zaje vame
gibi ji sledijo

                                                                                  so
                                                                                  molk in krik
                                                                                  zadoščenje in bolečina
                                                                                  jeza in hvaležnost

dokler niso samo drobci vesolja
ki izginejo pod skorjo breze

plesalke
ki nikoli ne izpleše miline do konca

nada pecavar