že jabolko preveč
da se počuti razbolela
jedla bi, resnično
dotika se le z žlicami
hrani se z očmi
slina v ustih se množi
staplja kosme kruha, okleva
po požiralniku drsi, trdo
do želodca, mrzlo
sita ob sliki popoldneva
in nahranjena, za danes
spodobno, morda kanček preveč
zadnji grižljaj, jutri ga ne bo več
ogledalo ne laže, tehtnica ne zamiži
roke kot krila, bosonoga vpletena v lase
sladki glasovi v glavi, želi si ljubljeno srce
oblečena v slano, pada
rane ne spijo, zbujajo mesečino
napajajo kruto lepoto, po njej hrepeni nevede
nad robom prepada, osamljena
počasen korak, preglasen pritisk
zadah je grozoten, gib že slaboten
a gramofon je pokvarjen
nihče je ne sliši, ne povoha kraja
kjer njeno življenje zastaja
spet odhaja, se slabost sprehaja
po njej sprašuje, travne bilke objokuje

sheeba