Oprosti
Spoznala sva se na ravnici rosne trave,
svobodo pila sva drug drugemu iz roke,
plavala sva gola med valovi zrelih žit,
tedaj utrgal sem tvoj rdeči, makov cvet.
Sva v zanosu obljubila si Ljubezen večno
in jaz umrl bi, če bi te videl kdaj nesrečno.
Zavist bogov zbudila se je vrh Olimpa,
ker ukradel sem jim tebe, bo nevihta.
In jaz neroda, slon v trgovini porcelana
sem strl vazo krhko tvojo iz kristala !
Le kako naj zdaj krivico to popravim,
ki sem ti storil jo s pismom svojim ?!
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Dule Metulj
- 11. 11. 2009 ob 17:21
- Prebrano 865 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 190
