O sonce, ki vzhaja, zlato svetlo,
tvoja toplota preganja noč in teče v telo.
Svet barvaš v zlatih odtenkih,
obljuba toplote, v žarkih nebeških.

O sneg, ki pada, spokojen in bel,
Zemljo odevaš v najčistejši gel.
Tvoja tišina govori o miru in tišini,
uspavanka, ki šepeta na blazini.

Razpet med tvojim sijočim sijajem,
In zimskim dihom, ki vabi z igranjem,
tavam izgubljen, kjer se sence igrajo,
iščem ljubezen kjer se listi v vetru hihitajo.

Na sončnih poljih moje srce poleti,
vendar v hladu moja moč zaspi.
Smeh v sončnih dneh, kot cvetje klije,
toda žalost se pogosto v sence zaziblje..

Med toploto in hladnim objemom,
najdem se, tja bežim s pogledom,
prepletenega veselja in žalosti,
v tapiseriji srca in modrosti.

O ljubezen, ki pleše, divja in svobodna,
ki ji je osamljenost družba odporna..
Vlečeta in vlečeta, nenehen boj,
v odmevih dneva in noči teče ta dvoboj.

Z vsakim sunkom rahlega vetriča,
čutim tvojo prisotnost, kot petje ptiča.
Vendar sence šepetajo, strah se pojavi,
v tihih trenutkih se resnica odplavi.

O sonce, tvoji žarki prinašajo veselje,
vendar v njihovi toplini čutim trpljenje,
ko ljubezen zbledi kot sij somraka,
za seboj pusti težo snežnega oblaka.

O sneg, tvoja lepota me privlači,
a v tvoji tišini strah rokovnjači.
Hrepenenja src, ki iščejo plamen,
A namesto tega najdejo kazen.

Sredi tega plesa svetlobe in sence,
sledim korakom, iz neke čudne frekvence.
Kajti v tem življenju moram živeti,
krhko srce, utrujeno noče vzleteti.

Naj torej tavam skozi dan,
In pozdravim noč, ki zapušča ravan,
kajti ob harfi življenja bom zapel,
nit življenja, edino, bom napel.

V vsakem trenutku, ljubezni in izgubi,
se naučim nositi vsak križ, ob obljubi,
čeprav sem raztrgan, si bom prizadeval,
da najdem resnico in bom življenje užival.

Tomaž Jevšenak