Nisi le zvezda na nebu,
ti si več kot le to!
Nisi pepel na pogrebu,
si duša, ki šla je v nebo.

Ti si brezmejna ljubezen,
zato ne moreš umreti,
čeprav te je vzela bolezen,
da zdaj te ne morem objeti.

Ti si žarek svetlobe,
ki nikoli ne neha svetiti,
si Božji odtenek zvestobe,
kot le mamica more nam biti.

Ti si zdaj tam, v kar si verjela
in jaz še ne zmorem dojeti.
Božja Ljubezen te tam je objela,
v Njem nič več ne moreš umreti.

Nisi res mrtva, mama, to vem,
in vem, da tudi ne spiš.
V bolečini se komaj zavem:
Zdaj v polnosti večno živiš.

Katarina Ambrož