Predraga mi, Mary,
pri nas si Marija, ki pišeš se Cholmondeley.
Zdaj preberi
vrstice besedja. Ko roka odpre na stežaj
srčne dvêri
mi, v črtah sosledja: Vprašanje. Odgovor mi daj
o nameri.
Kaj rečeš stoletja kasneje. Kaj misliš sedaj?
Ne zameri
mi nadlegovanja. Poznaš me ne. Kar ropotaj
in se cmeri
če hočeš, Poetja. A to mi vseeno še zašepetaj.
Prosim.

Si rekla, napaka je kdor kdaj ne ljubi, kdor svoje ljubezni podarjat ne more, ta vse je življenje na svoji izgubi. A kaj, ko premnogi jokali do zore so v zvezde in luno, ihteli v dve gubi. Trpljenje in Bol, ki Svetnik ju le zmore, ko glava boli in srce in vsi udi. Ko daš
jo, ljubezen, a pade v zapore, prepade in brezna, zaman vsa se trudi, da najde opore. V napačne je kremplje prišla. Hladne grudi. Tja v prsi brezsrčne. Napore požrla, s čekani potrla kosti in zobovje.
Utore naluknja tja v pore na koži, lobanji. Je scvrto in strto srce, kakor mrtvo se zgrudi v drgetu. Kot gora je, v snežnem zametu. Ljubezen zlorabljena. Vzdolž in povprek.

Ne veš, da boli?
Mar ne veš, da je slepa?
Da rani in rano skeli?
Kaj naklepa?

Pomisli še enkrat, predraga mi Mary.
Sposobnosti, ki nismo jih porabili.
Pa tisto da včasih pač tvegaš, po sili.
To dvoje, zares, vsak koristit naj kane.
Ljubezen pa? ... Nanjo prežijo podgane.

Maša GL