Prideš iz jame.
Vmes si obnemela.
Netopirji so ti izpili
iz ustnic vse besede.
Jamski pajki
ti v ušesa zapredli
sveto tišino.
S kapnikov so ti kaplje apnenca
toliko časa kapljale v oči,
da si oslepela za vse zunaj
in spregledala vse znotraj.
V čisti preproščini
so ti bile razodete skrivnosti,
za katere zunaj,
pred begom
nikdar nisi našla
pravih ključev.

Iz teme si prišla
z oklepajočimi rokami,
ki so objemale
lastne prsi,
na katerih je nekdaj
z malo glavico slonelo
tvoje  dete.
Iz praznih očesnih duplin
so ti pritekle poslednje solze
a iz ust ni bilo krika.
Ko te je obsijala svetloba,
te je razprostrla čez eter;
kakor mati svojemu otroku
si nastežaj odprla duri,
izdihnila vse Brezpogojno,
kar ga je bilo v tebi
in se vrgla
čez pečine življenja-
tja v en dan-
v prosti pad.

Hovk