V meni raste mesto, zgrajeno iz rje in pepela.
Njegove ulice so moje žile, in v njih ne teče kri,
temveč ogenj,
počasen, neskončen, ki razjeda vse, česar se dotakne.

V meni sedijo pošasti brez obraza,
ki šepetajo skozi kosti in grizejo ob robovih mojega srca.
Niso lačne mesa, temveč spomina,
in hranijo se z vsako mislijo, ki bi me še lahko rešila.

Vsak vdih je kot železo, vsak izdih kot dim.
V prsih mi zvija spiralo, ki me zateguje,
dokler se besede ne spremenijo v prah.
Razžiram sam sebe,
počasi, kot riba, ki poje lastni rep,
kot drevo, ki ga izdolbe črv,
kot molitev, ki se obrne proti svojemu lastnemu jeziku.
In kadar pogledam vase, ne vidim človeka,
temveč ruševine templja, kjer oltar gori,
a božanstvo, ki bi ga hranil, nikoli ni prišlo.

Na obzorju ni ne sonca ne lune,
temveč razpoka v samem tkivu časa,
kjer se preliva kri mrtvih zvezd.
Svetloba, nekoč svečnik upanja, je zdaj samo še črn ogenj,
ki gori brez plamena in razžira še zadnje iluzije.

Brez prihodnosti je človek kot prerok brez besede,
kot orakelj, ki se utopi v lastni tišini.
Vse, kar prihaja, ni prihod, temveč ponor,
neskončni padec v praznino, kjer niti bogovi nimajo oblasti.
Vidim Erebosa, kako razpenja svoje krilo nad zemljo,
in Hades molči, ker še on ne premore kraljestva,
kamor bi shranil takšno brezupnost.

Padli angeli kričijo v slepo nebo,
njihova krila so razmesarjena,
in njihov krik se sprevrača v votel smeh ničnosti.
Jas pa, ujet med pepelom in zrcali,
hodim skozi dvorane,
kjer stene dihajo kot rane.
Vsak korak se spreminja v odmev,
vsak odmev v breztežno molitev,
ki se razblini, še preden jo kdo sliši.

ℜ

R