Starček zamišljen

pod lipo sedi,

z veliko grenkobo

nam govori:

"Kaj vam pomeni

še naša dolina?

Srce v meni joče,

kam greš, Domovina?

Smo želeli jo imeti,

sedaj jo imamo,

v njej mirno živeti ...

je ceniti ne znamo.

Z roko v roki

smo si jo izborili,

skupaj, v slogi,

se močne čutili

in hvaležnosti polni

si takrat objubili,

da vedno, res vedno,

jo bomo branili.

Z roko v roki

se več ne borimo,

individualisti postali

smo, vsak zase živimo.

Vse več je tistih,

ki jim Zanjo ni mar,

najraje prodali

bi vse za denar.

Domove in zemljo,

vse kar smo zgradili,

korenine, preteklost

bi kar pozabili,

saj mnogim ni mar,

če vse izgubimo,

za vse, kar smo dosegli,

za naš rod, Domovino,

ki počasi spreminja

svoj pravi obraz,

ne boš prepoznal je -

že prihaja ta čas;

ne naše mladine,

ker je nismo učili,

da je Ona kot mati,

da bi bolj jo ljubili,

vso našo kulturo,

v srcih nosili

in domačo besedo

visoko cenili.

Zdaj stiska prihaja

v to Domovino,

blaginja odhaja,

a mi še kar spimo ...

Ta terjala davek

bo nepredstavljivi,

si boš še opomogel,

ti rod pozabljivi!

Le kdo jo bo branil,

saj bo vse pobegnilo,

dalo rep med noge

in jo zapustilo,

ker preveč je že tistih,

ki jim Zanjo ni mar,

pozabili so hitro,

na ta véliki dar,

ki ni samoumeven,

za narod nikdar!"

Še starček požuga

s tresočo rokó,

svoj govor zaključi

nekako tako:

"Vse, kar ne spoštuješ,

slej ko prej izgubiš,

še bolj, če se trudiš,

nazaj ne dobiš."

vaški modrec

tolminka