Nikogar ni, še lune ni na nebu,
le ura čas odšteva.
V polsnu se zdi, da na pogrebu
sem mrtvec, ki sameva.

Nikogar ni
in sama se sprašujem,
kam šli ste vsi?
V temi kot slepec plujem;
ta samost me boli,
ko v temni noči čujem.

Nikogar ni, ni ptic in niti vetra,
le tema je vse naokrog.
Nikjer svetlobe, niti centimetra,
a v noči tukaj je, moj Bog!

Da, On je ta,
ki čaka me pred vrati,
da jaz bi z dna,
spet zmogla vstati.
Nikogar ni, razen Boga,

Katarina Ambrož