
Ob času, ko gre sonce spat,
zaprem se v osamo.
Pogrešam tebe, dragi brat,
ki pustil si me samo.
Zdaj tukaj sem in zrem v noč;
poskušam le zaspati.
Sprašujem se, če najdem moč,
da še bom zmogla vstati.
Do jutra, ko se spet zbudim,
morda se bom spočila.
A ko nekoč trdno zaspim,
se s tabo vsa bom zlila.
Komentiranje je zaprto!
![]()
Napisal/a: Katarina Ambrož
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!