Zadnje leto se pretaka
zame ni nobena zgodba zlata.
Iščem skrite poti, tavam skozi nočne sence
Luna s srebrom posipa moje poti.
Srebrne strune napete na temen gozd
utrinki mrčesa, ki ne more obstat.

Tih gozd skriva tihe poti
vse spi, vse spi, vse spi
v daljavi se slišijo le tihi glasovi mest in psi.

Meja je tam nekje na robu gozda – nedosegljiva
misel me je vodila po njej – neujemljiva.
Veje dreves s svojim trnjem trgajo obleko,
ko se brez luči zadevam ob vsako smreko.

Ne čutim strahu, ne neke ljubezni
vidim le gozd, ki me obdaja,
veje, ki jih temna pot ne razdvaja.
Odrivam vse ovire,  odrivam vse temne spomine.

Tih gozd skriva tihe poti
vse spi, vse spi, vse spi
v daljavi se slišijo le tihi glasovi mest in psi.

Kaj bom tam, ko bom nedosegljivo mejo dosegel?
Bom ujel neujemljivo misel, ki me je tja vodila?
Bo moja luč razsvetlila vse skrite poti?
Bodo srebrne niti v gozdu
postale zlate strune novega jutra?

Sem jaz luč
ali sem le glasnik teme?

Tomaž Jevšenak