Vresk, vresk.

Po gongu zaropoče.

Vresk, vresk -

kdo bil bi to, kaj hoče?

Potihnilo je zdaj.

Komú ob tejle uri

čez Ilmenau se žuri,

morda je tolovaj?

Oprezno in potiho

odpahne svoje duri,

a strah ji misli buri:

nemara je kak psiho?

Pogleda k reki - nič.

Vse tiho je, še ptič,

ki prej je žvrgolel,

je zdajci onemel.

A ona gre naprej,

skoz gosti, trdni mrak,

čeprav je vsak korak

vse težji v temi tej.

Zdaj stopi gor na splav.

Tako, tako je prav,

ji vest prišepetuje,

ko vrv odvezuje,

na drugi breg bo treba!

Za štrik močan, ki sega

od brega pa do brega,

zagrabi in potegne,

od zemlje se odtegne,

že plove, že drsi,

a vsak poteg se zdi

ji težji in vse težji,

šele na pol poti -

in že bolé dlani

in hrbet jo in gležnji!

Matej Krevs