Danes sem se
navsezgodaj odmaknila od dneva,
nekam med zasevek zore
in predsobo ustavljenega časa.
Zapela sem samo zase.
Kot da sem že od nekdaj
prav tukaj,
pri sebi.
Lasten zanemarjeni posluh
je preživel prvo vajo novega
solfeggia,
ni bolela
brezupna nevajenost glasilk,
in ne nekako tuj glas,
moj.
Odlomki bele tišine,
zaostajanje nujnega ritma,
samo meni razumljive polovične rime,
glazura prizanašanja čez hripavost refrena,
plitko predihane pavze, zamolčane nujnosti.
Vse to je bilo v redu, moje.

Seveda me imaš lahko,
Zajeten kos.
In vse moje pesmi
so zate.

Razen te.

Lidija Brezavšček - kočijaž