Zvečer, bil veliki je šmaren,

ko kmet pred hišo se ozre

v nebo in svoj pogled upre

v večernico, ki nad goró

tak čas blešči se prekrasnó,

ko lunin srp se zlatožaren

obdaja z mistično meglico

in zvon večerni zadoni

svoj spev za božjo porodnico,

ko mir se v dušo naseli,

telo pripravljeno na spanje

je že in um na zlate sanje,

ko vsaka stvar narave živa

zdaj raste ali pa počiva,

glej, slavček pesem gostoli

in z roso cvetje se poji,

le človek, ki je odtujen

od matere prirode, v njem

poguba skriva se in zlo,

saj v samem sebi ves razpet je;

v ljubimca naša z vso močjo

udarilo je zdaj prekletje:

na posteljo prikljenjen, bled,

na smrt bolan vojak je spet

in ona zraven njega ždi,

od groze krije si oči;

ves njen obraz in ves njen lik

podoba je za nemi krik

in on ves mrk, pogled udrt,

lahko bi utelešal - smrt!

Matej Krevs